V slikah Mateje Sever je prisotna hkratnost sublimnega (mislimo na njene nepravilne geometrične izseke) in romanticizma v skoraj figuralnih podobitvah, kjer pa ne gre le za izsanjan lik v neizmernosti prostora in torej za "klišejsko" kontemplacijo o lepem - čeprav so te podobe mejne, na meji standardov o "lepi sliki" -, ampak za čustven vzgon v sublimno stanje lika, ki ga slikarka veže na spomin, na praspomin, na neko likovno uprizoritev, ki je zabrisana in zamegljena v smislu poduhovljenja celotne scene - stanja, ki ga ta slika uprizarja. Ta hkratnost je sosledje akumuliranega čustva in nótranjega zora, posledica subjektovih "upodobitvenih moči", in zdaj od nas zahteva, da ga dojamemo v nasprotju z vsakim smotrom, ki naj bi zmotil z objektivnostjo upodobitve. Ugodje premaguje neugodje ob (ne)zmožnosti, da bi estetsko presodili delo. Se pravi, da govorimo o nezmožnosti, da bi neskončnost teh podob premislili kot objektivno stanje - danost - in resničnost.

Estetsko smo ujeti v meje. "A neugodje je vendarle predstavljeno kot smotrno, in sicer glede na nujno razširitev upodobitvene moči zaradi njene primernosti temu, kar je v naši zmožnosti uma neomejeno, namreč ideji absolutne celote, skratka, nesmotrnost zmožnosti upodobitvene moči za ideje uma in za njihovo obuditev je vendarle predstavljena kot smotrna. Ravno s tem pa postane estetska sodba sama subjektivno smotrna za um kot vir idej, se pravi takega intelektualnega povzemanja, za katerega je vsako estetsko povzemanje majhno; predmet pa je kot sublimen sprejet z ugodjem, ki je možno le prek neugodja." (Kant, prav tam)

Narava teh podob - po Kantu - je dinamično sublimna. Doživljamo nekakšen strah, čeprav v njih nikjer ne vidimo predmetov, ki bi lahko bili zdaj vzrok za takšno čustvo. Strah je v zvezi z mislijo, ne s predmeti, zato je vsak odpor - upiranje - sublimnosti na sliki popolnoma onemogočen. Kar vzbuja strah in (straho)spoštovanje, je v resnici veličina, ki se ji v zavesti miselno ne moremo upreti; v neizmernosti upodobitve, ki pa po drugi strani obudi - prikliče - v nas moči, neuklonljivo moč subjekta, ki ob pogledu na neskončna zrenja v tem slikarstvu zdaj ne klone, ampak doživlja prav posebno stanje, ki je povezano z ugodjem. Navdušenje - ugodje - torej ne nastopi, ker ni nevarnosti, ker (ta) nevarnost ni resnična, ampak je v zvezi z našo zmožnostjo presoje. (Andrej Medved)